Nekoč bil mlad sem in vihrav,
»vse sem vedel, vse sem znal«.
Potlej pa prišla so leta, ko vidiš zmaja
a ta vedno ogenj bruha ali z repom se otepa.
Kup zlata pod strašnim zmajem
so nedosegljive in neuspešne sanje,
lesket obljub v vetru neulovljive.
Ko gledam zdaj na tiste čase
otroci klici v vetru so ostali,
kristalni dih kastriranega krika
strt, za denar, sem dušo dal hudiču.
Stojim zdaj sam, pod lipo, tam na vrhu gore,
vetrovi divji se z menoj igrajo
v duši trgajo me divji, lačni, ptiči,
odrivam zrak, praznine nerazklane.
Žalujem zdaj za tistim časom,
ko bil sem mlad in poln še moči neustrašnih,
zdaj zrem v sonce – luč vesolja
a vakuum je le za sončnimi očali.
Nekoč ostal bom sam, dež počistil moje bo sledi
in veter, ki je bil moj zvesti spremljevalec
odšel bo, kot da me nikoli videl ni.

Tomaž Jevšenak