Deklica je spraševala.

Reci, kaj je to ljubezen?

Je to moč, kot stisk železen?

je le trik, dotik betežen?

V noč bedela, je čakala,

jo morda bo obiskala.

Ni se bala, le iskala.

V noči kot otrok jokàla.

Na pomoč! V nebo kričala,

da bi zvezda se odzvala,

jo objela tolažila,

skozi temno v noč svetila.

Je takrat bilo pomembno.

Z delom preobremenjenost,

prevelika zaposlenost,

in nikogar za iskrenost,

ki bi slišal jo, tolažil

in samoto v njej ublažil.

Je še vedno v njej praznina,

to res novo ni odkritje.

Sliši pridušeno vpitje,

išče izgubljeno bitje,

da ji danes da zavetje,

kot bilo je nje spočetje.

Mislila je, da ni vredna,

ker ustreči jim ni znala,

jo družina je izdala

in zato se je kesala,

željam njih ni zadostila,

vero vase izgubila.

Jo je vedno bolj bolelo.

Razočarani obrazi,

le prepovedi, ukazi

kot, da v blatu srama gazi.

Ker bila je strošek, breme,

vzgoja kot aprilsko vreme. 

Po objemu hrepenela,

da v ljubezen jo zajame,

jo spoštuje, čas si vzame,

ji pove, ti vse si zame.

Da utrip srca začuti,

da pozabi svet ta kruti.

A na koncu je dojela,

spoštovanje si predala,

vsem je meje pokazala.

Sebe več ne bo izdala.

Čas si za ljubezen vzela

in se prav v srce objela.

olgasem