Nikakor ne pridem do zraka,

utapljam se v lastnih solzah.

Zavedam se, da je bila to največja napaka,

zgubljam se v lastnih borbah.

Kričanje je nadomestilo smeh,

jok, zaljubljene oči.

Škarje, rože v mojih dlaneh,

osamljenost, občutek moči.

Pojšter, tvoj objem,

ogledalo, najine pogovore.

Maska, to kar sem,

resnica, izgovore.

Veter, tvoje roke v mojih laseh,

slušalke, tvojo kitaro.

Pepel, sliko obeh,

obup, zadnje upanje, ki je v meni ostalo.

Jeza, veselje,

pekel, življenje.

Napisala sem ti pesem,

rekla, da te ljubim, in to tudi zares mislila.

Dala sem ti vso ljubezen, ki jo lahko prenesem,

ko si me rabil, sem te v objem stisnila.

Rekel si, da me ljubiš,

da bom za vedno tvoja.

Rekel si, da obljubiš,

da za srce ne bom rabila povoja.

Ampak tega srca ne reši več noben povoj, nobeno lepilo.

Strto je kot še nikoli.

Bilo je v sekundi, ko sem nazaj dobila tvoje darilo.

Kari