Ko sem bil svoboden kot ptič
sem vsak dan verze koval,
kot bi iz vreče zlato zrnje stresal
v posodo, ki sem jo sam iztesal.

V iskanju boljše kletke
sem se zapletel v pričakovane spletke
in padel pri tem v vrečo
v kateri sedaj po dnu iščem srečo.

To zgodbo sem zadnjo pobral s police,
je ostanek, ki ga nihče več ni hotel.
Roža, ki je že davno ovenela
pa čeprav si je gospodinja želela,
da bi spet oživela in cvetela.

Sem kakor ptič zaprt v tubo
iščem nekoga, da me iztisne v svet,
da me osvobodi in zažge mojo trugo.
Ta še ni prišla na vrsto,
da z njo odpotujem v nek drug svet.

Tomaž Jevšenak