Prazna igrala
Kar med delovnim časom zunaj na dvorišču pediatrične klinike berem Hemingwaya,
v upanju, da me kdo zasači in odpusti,
ker sam nimam jajc za odpoved,
čeprav se mi po dvanjastih letih že bruha od vedno enakega dela.
Ampak nihče se ne meni zame,
nihče sploh ne ve, da obstajam
in tudi to mi odgovarja.
Tobogan se nastavlja soncu,
gugalnice nežno maje le poletna sapica,
zgolj vrabčki so na mirujočem vrtiljaku,
klopce so prazne
in čakalnice pred ambulantami polne.
Pomislim, koliko otrok, ki se je nekoč igralo tu,
ni več med nami,
koliko je tistih, ki so preživeli in bodo zaradi tega postali zdravniki
in koliko od njih bo storilo samomor.
Gospodinja Valerija je prišla na cigaret,
tudi za njo nihče ne ve, da obstaja,
pa je tu še več let kot jaz.
Nejc, se učiš?
Ne ve, da sem šolo pustil že pri šestnajstih.
Pogledam Hemingwaya.
Ja.
Zanimiva izpovedna pesem, le:
fraza je: ker nimam jajc, sicer bi bilo (z zberem) pa: ker ne zberem poguma
in miruojočem vrtiljaku,
lp, Ana
Čestitke k pesmi, ki ima poleg osrednje niti tudi veliko sporočil,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 07. 06. 2024 ob 15:17
- Prebrano 453 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 175.18