obračam se v krsti
kjer zrak je le darilo
seseda se telo
strah zaniha
da vse je le beseda
ki skozi saje kuka
se pritajeno nasmiha
in skozi brezroko ramo udriha
kresnice tlijo v moji glavi
ne mogla bi spokojno spati
koprnim po smrti
izhlapevam v uroku mesečine
umrem v harfi iz pajčevine
se oplajam v cvetne čaše
s prašnikov kapljam
v molčečih ustih skesana se predam
ko reka se razpeni preko pohlepnega izliva
in hrup se usede na okrvavljen otirač
pristopim h grobni jami
pozlati se slap
cipresa ljubosumno stoka
se lačnega vrelca otepa
in njena korenina me ponovno razlista
ko ubiješ me
bom še vedno ista