
Trenutek idile ujet v okvir,
okoli nje kaos in hrup.
Obraz paranoičen.
V sanjah živim v paralelni dimenziji,
ki v tej nima smisla,
nima povezav.
Tako se mi vsaj v prvih trenutkih budnosti zdi.
S krikom se poskušam zbuditi.
Čez nekaj časa se najde pomen,
deja vu!
Sigurno imam nagnjenost h epilepsiji ali pa še huje.
Shizofrenija to bo ja.
Od nekdaj sem imela občutek,
da izgubljam razum in bom znorela.
Mogoče sem pa že nora.
Ujeta v Begnjah objeta v tistem belem plašču,
kot v filmih.
No vsaj nekdo me iskreno objema.
Ali pač ne...
Težko je biti hipohonder.
Super , krasna ugotovitev!
Ujeta v Begnjah objeta v tistem belem plašču,
kot v filmih.
No vsaj nekdo me iskreno objema.
Del stavka si bom sposodila za krasen(meni) aforizem, saj lahko?
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: mejremameri
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!