Moja babi je edina vernica v družini

in celo življenje je preživela po verskih zakonih.

Cerkev, molitve, nič grehov, še njena hiška na kmetiji je bila oblečena v slike umirajočega Jezusa in otožne Marije, ki so me kot mulca le strašile bolj kot kaj drugega.

Babica iz učbenika, vse bi naredila za svoje tri sinove in vnuke in jih seveda pitala do onemoglosti.

Ampak ko pogledam nazaj, se je ne nikoli ne spomnim srečne.

Morda se razlog skriva v tem, da je že mlada izgubila oba starša,

kasneje še brata in sestro,

psa,

moža le kakšno leto potem, ko je odšel v pokoj, 

posledično kmetijo

in naposled še najmlajšega sina.

Pokličem jo tu in tam, premalokrat priznam, da bi slišal že tisočič isti scenarij,

kako si želi umreti, 

a da kljub vsemu še naprej moli za vse nas, 

žive in mrtve.

Na stara leta je celo začela igrati loto, da bi lahko kaj zapustila vnukom in tudi te molitve niso bile uslišane.

Jutri postavljamo spominsko ploščo za mojega očeta,

objel jo bom, ter ji povedal, da jo imam rad.

Prav zato ji bom zamolčal, da bi bilo morda bolje za vse, če bi nehala moliti.

Črni Kos