Izkrivljene veje dreves so me objemale.

Izgubljenega otroka neba tešile.

Z ljubeznijo so me odrešile nadrogirane vile.

Polne so bile modrosti,

brez radosti plesale na odru norosti. 

Po tleh si videl škrate metati nasvete.

Zatrjevali, da so sveti od samega Boga poslani na ta svet.

Z njihovimi modrostmi smo si otroci postelje iz cvetja postlali a kaj,

ko na koncu sploh nismo spali.

mejremameri