Če me kaj opominja, da je vse mogoče,

so to nagneteni borovci, ki stegujejo

roke v onostranstvo suhoparnega 

vsakdana. V doseženo stigmo.

Sadovnjak pod razvlečenim balkonom,

ki se dotika utišane skrajnosti, zadnjega

koraka pred razširjenostjo krožnega

trenutka. Ko mi skozi nos uide zdravilna

substanca smrekovih vršičkov in zgoščen

zrak, preden se razprši v somrak. Kako

hlapijo tresljaji nenehnega mesta,

neulovljivost hotenja. Na klin sem že

večkrat obesil razna ponavljanja. Zdaj

diham za zveličanje nasproti stoječega

gozda, ki bo odčaral z mislimi prenatrpane

glave, gluhonemo kričanje. Napisal bom

novo pismo luni in čakal na rojstvo sočnih

jabolk – po večurno trajajočem dogovoru.

Luka Višnikar