Ura je enajst zvečer in nikakor ne morem zaspati .

Spominjam se vseh zadnjih spominov 

in ne moram nehat jokati.

Spominjam se zadnjega opazovanja utrinkov,

zadnje velike rojstnodnevne zabave,

zadnjega rojstnega dne ko sem cel dan preživela z družino,

zadnje ogabne kave, 

zadnjič ko sem šla z družino v kino,

zadnjega kakava s smetano,

zadnje igre z bratom,

zadnjič ko sma z atijem plesala zmešano,

zadnjič ko sem mami visela za vratom.

Spomnim se, ko sem sanjala, da bom za vedno živela s svojo mami.

Spomnim se, zadnjega božiča, ki sem ga praznovala resnično sproščena.

Spomnim se veliko stvari, ki so sedaj za nami.

Spomnim se zadnjega dne, ko zame življenje ni bilo kar brez namena.

Vse to so le spomini.

Spomini ki so minili.

Trenutki, ko si se prepustil vsej toplini.

Trenutki, ki so kot roža hitro vzklili, a prav tako izginili v trenutku, ko jih nismo več zalili,

ko zanj nismo več skrbeli,

ko smo se z njimi zadnjič lepo imeli.

Sedaj pa namesto, da bi me skrbelo ali bom lahko spala z mami,

me skrbi, če bodo hoteli da spim z njimi.

Namesto, da bi zajokala na mamini rami,

se prepustimo bolečini, ki mi mori v tej neznosni tišini.

Namesto, da bi se igrala,

gledam kako kaplje padajo z neba, kot solze iz mojega obraza.

Namesto, da bi me skrbelo, če bom zaspala,

me skrbi, da nikoli ne bo minila ta depresivna "faza".

Tako se iz sladkega, nasmejanega otroka,

spremenimo v bitja polna skrbi in bolečine.

Vse lepo enkrat mine.

Kari