Na hribčku nad kotlino

utrjen grad je stal,

bil središče je doline,

v njem grof je domoval.

S svojo trdo roko

on vladal je odločno,

vse ljudstvo v deželi,

bilo mu je pokorno.

Polja, travnike, gozdove,

je skrbnó nadzoroval,

nikogar ni spregledal,

ko davke je pobral.

Bil je neizprosen.

Če se kdo je zoperstavil,

v temni grajski ječi,

se čas je zanj ustavil.

Z mogočne grajske utrdbe

med Sočo in Tolminko,

nad potmi po vsej dolini

bdelo grajsko je oko.

Vse bi teklo gladko,

če se kmetje ne bi uprli,

jim dovolj bilo je tlake,

ko v revščino so zrli.

Kot požar se dvignil

je znan' tolminski punt,

kmetje strnili so vrste,

za pravico, za svoj grunt!

V minevanju stoletij

grad se je porušil,

njegova vloga je zbledela,

ves slôves je izgubil...

a puntarski duh živi

še v mnogih izmed nas,

skrit nekje v globini,

potihem tli ves čas.

tolminka