
Rahločuten je veter, rušilen,
ko neopažen v svet se podtika,
ogenj, ki iluzijam je vrag, ko te
terjajo sočutje, a morajo v
uničenje, da zemlja jih prediha,
voda prečisti, da oči se zbistrijo.
Kaj če to bogovi so razkola,
ki iztegujejo empatične roke
v bol ruševin, ko odpade zadnja
tančica in nebo se odpre.
resnica
vedno je prekrita
zazdi se nam nevidna
zaradi teh prividov
v ospredju laži
Lp
Tanja
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Luka Višnikar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!