ležem k nogam
ko grabi me predsmrtna rana
in vihari v meni obliž poletja
telo je živo, toplo
tekočina se pretaka in pljuska v predelu
kjer razum je brez vpliva
mrak narašča in nihče ne sluti
plaho popadljivo opereš me slepote
razkleneš in privzdigneš
z dlanjo po črti zdrsneš
ko vase brusim črne kremenjake
s poljubi vonjam te
in ožilje se zapleta
nohti dolbejo mladike
ko predrzno sedem nate
le drobovje diha v osami
ko naju goltajo viharji
in čas ne kroži
košutnik čeri preplavi
in zastrupljena pomlad odpiram
jesen s stopal odstiram
ko pero v mojo čašico pomočiš
zapišeš
podčrtaš
obkrožiš
prečrtaš
brez oddiha se zgodba ustvarja
ko zasajaš semena v krčevitih presledkih