Povodni mož vstal iz groba z rečne krste razvpete

in pogledal je skoz prste, skozi prste čisto vnete,

da pozna tokove reke tu ni dvoma za vzrok,

baje skriva on deklino ki na videz je še otrok.

Dekle zalo je jokalo v uho pomladnih dni

in je zvesto poslušalo kako listje šelesti,

jo neznan fantič zapustil je zbog d´nara in otrok,

baje starša sta oba bila pijanca, bogi otrok.

On razmišlja in domišlja skrite verze polne rim,

tam kjer živa je narava še narava poje z njim

in baje pozna Prešerna, tako pravijo ljudje,

sama reka mu se klanja, poje ode mu v roke.

Zraven njega biva deklica, ki gleda ga zaspano,

s kodri lepimi ki skriva se v reki pod Ljubljano,

gor na kamnu pa počiva ji lobanja, očesi ima zaprti,

ko zbudi se iz spanja vedno bolj se bliža smrti.

mihazadnikar