Davi zarana sem hodil ondód,

ko dečve so pele in bukve zorele.

Obregne se vame sumljivi gospod,

ko žir sem nabiral za svinje debele:

"Kaj delaš?", me vpraša nebodigatreba.

"Zase se brigaj, čakam jereba!

Pojdem, a pridem nazaj osorêj,

če vidim te spet, boš tepen, zaprmêj!"

Za tega sem délj in zares odtehmál,

treniral kung-fu, karate, tekvondo,

cel dan in čez noč čisto nič nisem spal,

na gole roké sem podrl drevo!

Zdaj sem ves kitast in kleno čokat,

od daleč nevaren, se ni za igrat!

Ko talam klofute jaz nisem skopuh,

nastavi, boš videl, da nisem od muh!

Pod bukvo sedim in ko v pest ga dobim,

hudiču za vrat bom nataknil komat!

Ne bova zaman se v treske dajala,

ga z gajžlo bom gnal, bova njive orala!

Sonce je žarko, vročina pripeka,

žeja me daje, a ni ga človeka.

"Posral se je v hlače!", si mislim gredoč,

a tam pri potoku čepel je pijoč!

Pljunem si v roke in stisnem pesti,

huda bo ura, že dan se mrači!

Ko am se me vzame ga streljam z očmi,

fakin pa nemarni samo se reži:

"Kaj se napenjaš, saj te bo preč,

jeza je tvoja nad mano odveč!

Nabiral si žir in sem vprašal zakaj,

ne, da bi moral ga nosit nazaj!"

Mogoče, da ne bi se osramotil,

z oblakov gromečih se burno je vlilo,

od dežja se bistri je potok skalil,

a mene od mraza je vsega minilo.

Neznancu za spravo sem segel v rokó,

pest žira podaril še … v slovo.

Blaž Cegnar