Stojim ob cesti.

Opazujem razpokano pot.

S sojem božam potepuške pse.

Rišem krog svetlobe.

Oris luči.

Opazujem prazno čakalnico,

v katero prodiram.

Klopca sameva.

Klopca, kjer je pred dnevi ležal

fant bledih lic in drobnih očal.

Čakal je na vlak in zaspal v mrzli noči.

Našli so ga zjutraj.

Ledeno kamnitega.

Nikjer te ni več.

A jaz spominjam se tvojih besed.

Lebdečih misli in slutečih oči.

Žarim na tvojo klopco,

grejem jo z ulično svetlobo.

Pripravljena na tvojo vrnitev.

Stojim ob cesti.

Osvetljujem ulico.

In čakam nate, srečko.

Premražena do smrti.

Zora