Vrba žalujka umiva svoje lase v Ljubljanici in dela senco klopci, ki bi bila potrebna obnove, če ne že kar menjave. Skozi vrbine kodre prodira ravno dovolj sonca za opomin, da prihaja poletje.

Ker sem zaposlen v bolnici, kjer v slovarju ne najdeš besede mir, ga po izmeni rad iščem prav na tej klopci.

Ljubosmuno opazujem račke, 

ki se igrajo potapljače,

navihano fliratjo,

ter se sočnijo na kamnih.

Morebitne komarje odganjam s cigaretnim dimom,

ki še bolj poglobi mojo notranjo nirvano.

Manjka le mrzlo pivo.

Na klopi, ki je prerezana z raznimi napisi opazim tudi dve imeni v srcu.

Bežno sem ju poznal, v nekem prejšnem življenju.

Njegovo ime je zdaj vgravirano na nagrobniku,

ona pa se je s svojim podpisala na novo poročno pogodbo.

Misli o minljivosti, ter temni oblaki, ki so brez sramu prekrili nebo me potisnejo v odhod.

Ugasnem cigareto, ne na klopci,

ter jo odvržem v koš.

Le race bodo vedele, da sem bil danes tu

in njim je povsem vseeno.

Črni Kos