ZGODOVINSKA ROMANCA

Mlada Bosna se je zbrala -

nož za pasom, dve pištoli.

S Črno roko gre po mestu

Sarajevu - vojni coni.

Že na Vidov dan prisopel -

aj, ta Vidov dan usodni!

Franc je Ferdinand s soprogo

v dvornem vlaku na peron in

z avtom se nameni v center,

k mestni hiši se napoti.

Na balkanski sod smodnika

stopil v okovanih škornjih

Ferdinand je in zaplesal 

z ženo Zofko ta otožni,

zadnji tango, tango smrti,

kot bog vojne je določil.

Joj, balkanski sod smodnika!

Ko te bo razneslo, kosi

tvojega gorja leteli

širom bodo po Evropi!

Nek dijak, Gavrilo Princip,

čaka ju s pištolo v roki

na Latinskem mostu, ki ga

v most Principov bo potvoril.

Reka Miljacka spod teče,

kot počasi lezel polž bi,

nizka kakor cestna luža,

v njej še jež se ne bi utopil.

Otomanski most jo gleda

s svojimi očmi, dve votli,

krožni luknji izvotljeni

v kamen trdi, neizprosni.

Zopet boš krvava tekla,

kot že v časih si mi vojnih,

ko do tal požgal to mesto

sam princ Evgen je Savojski.

Joj, balkanski sod sodnika!

Kadar Bog se nate spomni,

angeli ga pomirijo,

da še sam se ne razpoči.

To mrmra si most osmanski,

videl tod grozot je dosti,

zdaj bi rad oči zatisnil,

svoj pogled spočil si votli,

pa ne zna mižati, saj mu

še na mestnem grbu modri

dve očesi vdilj strmita

na zahodni svet in vzhodni.

In tako na temle mostu,

ki svetova dva mi loči,

en s polmesecem se diči,

drugi križ na prsih nosi,

je na Vidov dan pomeril -

aj, ta Vidov dan usodni,

Princip zli s pištolo v Franca

ter ga hladnokrvno počil.

Joj, balkanski sod smodnika!

S kakšno silo tvoji kosi

razleteli po tem strelu

so se širom po Evropi!

Matej Krevs