Na konju črni angel, ki ne celi rane,
hodil sem ob črnem konju kot oproda,
omamljen bil od sanj sem črnega gospoda,
sledil povsod sem mu skoz' snežne pajčolane.

Kot Bog se zdel mi je, ki me lahko objame,
a se zbudim iz sanj, ki so kot mora zame.
Coprnik!  Zavpijem, ne obešaj se več name,
izpusti me iz krempljev te zlagane sprave.

Ob poti ptič leži – na krilih so krvave rane,
pogledam ga v oči in bolečina se v njih zrcali,
čemu še jaz bi perje trgal ven iz tvoje rane.

Pod zvezdnim nebom plešejo snežinke,
slap isker transcendentnega baleta,
snegu, veteru, ledu, bom prepustil svoje sanje.

Tomaž Jevšenak