PRAZNINA
me vrtinči
suva pod rebra
v hrbet v prsi
razveže horizont
da padem v luknjo
v ustih se zagozdi krik
rumeno oranžen
puščavski pesek
riše hieroglife pod kožo
ki jih ne morem izbrisati
škripanje polni ušesa
sem zemlja
popokana od suše
v razpokah se vrtinči piš
ko se drobno
očem nevidno seme
z ostanki svetlobe
sidra
in počasi klije
sredi ničesar
Pesem, ki se zna izviti iz praznine in najti sidrišče ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 25. 05. 2024 ob 12:17
- Prebrano 199 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 98