MEDULLA 33
V jutru draži me v budnost;
ohranil sem sokove prenapete mošnje,
ki pritekajo do sonca zgoraj lestve,
dvigajoče do zvezdnih se kril;
spodaj v kokonu po šivih pokajo.
Plezaj, plezaj moj zlati paglavec svečani,
plezaj do kril nebeških in lahkotnih,
okopaj se v alkimistični tej krvi,
razcveti mi srce v glasbi opojni;
v oceanu sreče se razpoči.
Pa tako potem gore bi hodile,
tako barve barvitost oživele,
tam iz žlahtnosti semen, oči želje
uresničujejo.
In pleši, pleši v omamnem gozdu,
živi v darovih cvetnega prahu zadet;
da cel svet predihal bi,
da v kosteh razliješ to radost.
Ponesi trofejo ovrednotenemu, častnemu,
ponesi jo svojemu bojevniku, poglavarju;
razprši se v modrini, mehkobi najvišjih sanj;
da vpijal bom v fascinaciji to zelenje,
sprehajajoč se tam po serpentinah;
pijem, pijem to mitsko praprot, dušni mah,
prerojene plodove in hranljivo to zemljo.
Tako kraljeval bom z živalmi,
smehljaje drhtel v živosti pomladnega dne,
ob ognju plešočih kresnic pomlajen.
Okronaj mi kar ostalo v senčnem je predelu,
in sveti, sveti, sveti!
prebujanje
po moško?
...morda pa se tudi motim
;)
Lp
Tanja
Tanja, lahko bi se tako reklo, ja :)
Je pa vključen duhovni aspekt tega in vsa fenomenologija, ki se pri tem poraja.
Lp
Luka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Višnikar
- 24. 05. 2024 ob 12:22
- Prebrano 204 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 86.86