Skrit, osamljen, plavam v zvezdni juhi
na robu znanega vesolja se počutim kot v prikuhi.
V sevanju vesolja zdaj zaznavam krike,
slišim, ko rojevajo spet nove se oblike.

Energija ognja v roju zvezd odstira pot,
v ledeno maso mrtvih zvezd zaplava moj pilot
in vedno bolj kot moj se čas odpleta,
občutim, da nekaj po vesolju, z mano, leta.

Komet kamniti moj je spremljevalec
v bližini zvezd se kakor pav šopiri
globoko v vesolju pa je le ledena kepa.

Od dneva, ko nov človek spet na svet priveka,
išče svojo pot, vse dni od pamtiveka.
Na koncu pa mogoče se zave,
da življenje je njegovo – nepomembna snežna kepa.

Tomaž Jevšenak