Tam kjer mesto ugaša svoje luči,
tam kjer sanje zbudijo naše nočno potovanje,
tam kjer srce bije močneje in hitreje,
tam kjer se svet vrti enakomerno, vsaj na videz.

Tam kjer naša pot izgubi zavest,
tam kjer večina zavestno pozabi na vse,
tam kjer človek obstane za določen čas,
tam kjer čas pozabi na dnevne skrbi.

Tam kjer vsaka skrb nosi v sebi skomino,
tam kjer velika reka daje pravi navdih,
tam kjer večna prispodoba daje sporočilo,
tam kjer zavest odpotuje na kratek počitek.

Tam kjer pesem traja nedoločen čas trajanja,
tam kjer pesnik lahko poleti kot ptica,
tam kjer vsi pozabimo na vse občutke,
tam kjer enakost šteje bolj kot razlika.

Tam kjer pamet ne pozna svojega nasprotja,
tam kjer odnos ima svoja pomen,
tam kjer besede zvenijo spontano,
tam kjer življenje se šele začne.

Melanholični Kameleon