v dlaneh spominov
privrelih iz preživetega
ali le izmišljenega
dvigujem glavo
pogum ne usahne
v trenutkih ki gradijo dneve
sem kot močvirski svišč
ki si utira prostor
skozi šašje proti nebu

zaradi globine smeha
ki odmeva
nikoli ne pozabim
kaj naju druži
a na pregretem planetu
kjer se išče senca
vre kanček jeze
ko se možnosti skrijejo

vsak korak je zgodba
v tokovih časa
v sleherni sekundi prepoznam moč
svetloba me vodi
po prijaznejši poti
sprejemanja

modricvet