V statiki med nama

so zaprasketale prve iskre

in na pogorišču bolečine

zanetile še zadnji plamen.

Zdaj goriva – kdo ve, za kako dolgo.

Včasih nevidno, komaj opazno,

a topleje, kot zvezde zlivajo jedra,

spet drugič eksplozivno kot nebo,

ki konec vsakega leta razpade

v kričečih kovinskih odtenkih.

Ugasnila bova kot supernova.

Najino veličastno opustošenje

bo vesolje svetlobna tisočletja naokoli

posulo z zlatom in platino – a za koga?

Nič več ne bo nikoli vstalo iz pepela.

Nič razen besed, ki jih nisva izrekla,

in vsega časa, ki sva ga imela.

Kristijan R.