PROSTO BREZGLAVJE, A JAREM DRŽI

Paradoks bo vedno okronan za desno roko boga,

peklenski bratje in sestre.

Saj ta ni moj, vaš ali od bilokoga.

Nikogaršnji ni in vsak ga požira skoz' svoje grlo,

požiralnik,

plemeniti svatje življenja.

 

Kje vse se skriva vrag potuhnjen,

priliznjen na ušesa,

usta vsakega slehernika,

ki oči si mane v tej vročinski megli,

s tančico najbolj veščega vozla.

 

Shhh shhh! zareže veter čez slabokrvna

mala sŕca, ko razpenjajo se čez ošiljene bodice.

 

Ta zmeda nastala, ki dober vid pokvari,

kri zavre in po telesu nelagodje požene.

Moramo popiti še vsaj nekaj litrov slanice,

naftalinskega zvarka,

da odkruši se ta žetvena smola

iz prenatrpanih betic.

 

In v vrsti bomo stali,

vsakodnevno napačno razuzdani,

če ne primemo za rep te

gobezdave zveri,

ki tako zelo nam krati naš preljubi

vrelec nesmrtnosti.

 

Neosebna volja poganja ta ustroj,

kolesja nekega nevidnega kočijaža.

Poganja in trese,

preobrača in vleče uzde,

zapete čez okovja brezbrižnosti.

 

Budnost, ljudje, budnost!

Vsekakor bi naj naše roke ostale tople,

odprte,

čiste v ostrih zavojih.

Ostali naj bi si sodrug in ne sovrag.

Luka Višnikar

Komentiranje je zaprto!

Luka Višnikar
Napisal/a: Luka Višnikar

Pesmi

  • 18. 05. 2024 ob 08:48
  • Prebrano 83 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica