Hodim po črepinjah v duhu časa,
s smehljajem, sonce mi ne ceni rane
zgubljen je čas, zgubljene iluzije,
zgubljene misli so v blodnjaku časa.

Črepinje časa v dlan pobiram brez razloga,
rože pletem v vzorce novega poletja,
predajam se ležanju na zeleni trati,
dišeči slap cvetov na moja pota pada.

Sto let sem čakal, da vzide sonce,
pod lipo stal sem in nabiral gobe,
neučakan sem dočakal žarke jutranje svetlobe.

Na moje rane zdaj polega rosa
v prvem soncu jutra z mano boš plesala bosa,
ljubezen večna med nama nikdar ne ugasne.

Tomaž Jevšenak