Še se kdaj naslonim nate,
da tvoj vonj spomin zbudi,
še kdaj si želim dotikov
tvoje sence, ki je ni.

Še kdaj upam sama v sebi,
da te čutim poleg sebe,
da zbudiš me iz poplave,
ko od solz obraz me zebe.

Še kdaj čutim tvojo kožo,
ki odtise je pustila
mi na prsih, na trebuhu,
ki je mojo dlan žlahtnila.

Še kdaj sama sebi lažem,
da v kosti sem ti zažrta,
da me iščeš po brezpotjih,
in da nisem kaplja strta.

Še kdaj mislim, da sva večnost,
ki je ne konča življenje,
še, kljub temu, da je mimo,
me razžira hrepenenje.

coprnica z barja