Ljudje obožujejo Sylvije.*
Ker so prijazne in se priklanjajo –
pogosto, skoraj,
pravzaprav vedno –
so nasmejane.
Ne poznajo drugačnih,
zato jih preseneti –

Sylvije kradejo.
Predvsem sebi. Odščipnejo
spanec, prosti čas, radost, ljubezen.
Imele so princa in bile so princeske
za en dan.
Odtlej tlačijo jezo, goltajo žalost
in potem –
bruhajo, bruhajo, zbezljajo

kakor drobnica iz ograde,
znotraj razpadajo, puščajo
življenjsko tekočino
ustvarjalnosti,
da odteka skozi špranje
slabo zbitih desk njihove psihe.

Sylvije se izklapljajo. Na klik
potisnejo svoje potrebe v ozadje,
nepomembne in majhne,
kakor one – nikoli izpolnjene.
Medtem se narava prebuja,
ustvarja, ustvarja, prinaša

sladek vonj genija,
ki zaveje od znotraj
in žled, objem
zmrzali, oklep okoli nežnih popkov.

Sylvije imajo načrt,
kako spustiti genija k svobodi.
Vsaka zase ve, zakaj prej
postori vse:
poskrbi za otroke, pospravi perilo,
poljubi moža, skuha kosilo za dan, ko –
Nato Sylvije,
sestradane izpolnitev,
vtaknejo glavo v prazno,
a prižgano
plinsko pečico.

Vse je enako.
Ljudje še zmeraj obožujejo
lepe, prijazne,
vedno nasmejane Sylvije.


*Sylvia Plath, ameriška pesnica

bleščice