Misel moja: Ljubim jo, zapusti me, daj mi slovo.
Vrsto let sem jaz trpel, kar nikoli ni, ni bilo, nebo.
Razblinilo sanje moje je oko, sklenilo je, resnici zvesto bo.
Ni to zlo, če sanjam vzelo je slovo?

Nemirno srce zagrebsti se ne da, neiztrohnjeno nekaj še velja.
Spati, spati, se mi še ne da, če sanjam, nove slike ganjam,
v sencah plazijo se naokrog, vrtijo se v novi krog,
vrti se, vrti, iz njega duša si želi, med zvezdami se umiri.

Mi teče misel tja v en dan, kdaj pa kdaj izpolni kakšen plan,
pogosteje se kesam, s čim drugim duška dam.
Pride tja v en dan, ne vem od kod ne kam.
Vem kam, zapišem jo na moj ekran.

Vprašanje, ljubezen, iskanje, pot v novo je spoznanje,
tako naprej brez mej, ne boj se te poti, tako se pač živi!
Ko zadnje vprašanje bo prišlo, nanj odgovora ne bo,
nekdo vedel bo le to, da zate ugasnilo je oko.

Marsko-Marjan Škoda