
Ko te zmrazi po telesu,
ko neveš več, kdo te bo prenesu.
Z glavo butaš v steno,
ko nimaš nič bolj polno glavo,
le še leseno.
Pozabljena slika,
se iz spomina izmika.
Slika pošasti,
ki pride voljo do življenja krasti.
Tema ni več strašna,
zdej si ti moja last.
Piham ti na dušo, ker je prašna.
identificiram se kot ambivalentna pošast.
Domnevam da ima vsak svojo pošast,
no, jaz jo sem in tja prepoznavam,
upam da komu ne delam
krivico.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: NikaKorošec
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!