Čeprav sem na eni strani sam,

in tu vase požiram hrepenenje in

to me hrani,

napihuje me v neko svetu neznano ekstazo,

narekuje mi, da rastem in se raztegujem v

nedoumljivem,

sem na drugi strani v drugačnem raju,

bolj poznanem,

v družbi ravno prav glasnega sonca,

nekaj toplih oči in nasmehov,

naprej od tam, ko so dnevi daljši in do tam,

ko jih začnejo premagovati noči,

kjer diši svetloba in narava boža srce,

ko se z neba iztočim na zemljo in

vdihnem vase tako preprosto,

a v tem trenutku tako nedosegljivo idejo –

da so besede zgolj poezija in ne tisto,

kar bi lahko bilo,

še vedno, ali spet, ali sploh,

v tej sodobni zmešnjavi, ki jo najbolje prenaša le čas;

meni je udobno in tako in tako vseeno,

le nočne luči bi lepše svetile,

tako kot v tem celovečernem filmu.

Luka Višnikar