Včasih smo se bali,
da smo sami v vesolju
zdaj pa se bojimo,
da nas bo vesoljski svet
postavil v kot temne omare sedet
za nešteto svetlobnih let.

Že nekaj časa nas nekdo
zavija v celofan vijoličaste barve
zdi se, kot da severni je sij
vsak drugi mesec tam na nebu.
V resnici pa vesoljska mama
sinu le darilo bi zavila rada.

Zdaj prišel bo, kot v grozljivki,
strašen, velik, velikan.
Njegov otrok darilo bo odvil
in malo nas potresel,
z veseljem bo odkril, kričanje, strašne zvoke,
ki jih na krogli barvni, kot darilo, je dobil.

In potlej bomo obležali
v kotu neke temne sobe
zvezde bodo izginile z neba
mraz objel bo naše ude.
Kdor preživel bo – v prerokbah bo
rešitev za planet iskal.
Um naš majhen in počasen
pa verjetno res nikoli ne bo spoznal,
da smo le prah v vesolju.

Mi pomembni smo le sebi,
mislimo, še vedno, da Sonce
se vrti okoli nas.
Pozabljena igrača
nekega večjega sveta,
z nepomembnimi problemi,
ki v veliko večjem jih vesolju
nihče ne pozna.

Tomaž Jevšenak