Zajtra fejst rano stoupo san v roso,
naklepao san koso, trave pokouso,
jij na droubno raztrouso,
že sunce je visko,
sišijo se friško,
šče lepše dišijo,
zatou lejko se seden,
pa ftijčke poslüjšan.

Une mi davne pesmi bidijo,
z njimi nouve viže zorijo.
Na enoj strani je kukavca,
na drüjgoj pa žuna klükavca
jes se pa večkrat pijtam:
»Ja ge pa je una?«

Odgouvor prirouma s tretje strani,
z drejve poslüjšan si pijtanje:
»Strijc Motovilo
si vido mojo kobilo?
Vido, vido,
Una šla je na senje!«

Nešče je bejžao mijmo po pouti,
jes se pa vtegnen po duugon na kloupi,
žmijrim, pa gledan gorik v nebou,
listje mi davle dobro volou,
rad mam tou našo prekmursko zemljou,
zdaj lejko se pelan s potačom domou.

Vej bi jes prišeu prle domou,
či ne bi pozabo v lougi kosou,
predugo, predugo san gledao za njou,
listje zeleno, prekmursko zemljou,
štera več ne mre gorik v nebou.

F2#Caki