Ni veliko črk, ki v verze jih obešam,

z domišljijo jih začinim in premešam. 

Dodam, zamenjam, naglasim,

da izviren, čuden, zanimiv pomen dobim.

Pripravljene so za pletenje vedno,

z vzorčenjem je v pesmi vse izredno.

Vedno vzorec ne uspeva,

polno se prepleta gneva,

se upira in podira,

ustvarjalna je ovira.

Iz doživetij v svet prodira,

se v zmešnjavo vozlov zbira,

in izvirnost zablokira,

Niso črke prav nič krive,

ker v navdih se nso zlile,

svoj izraz nekje zgubile,

brez navdiha se zložile,

niso se ljubile. 

V meni je vesolje molka,

morje pesmi, jaz le školjka,

tisti sliši morje valovanja,

ki posluša s srcem, brez pričakovanja,

ki ljubezen v sebi nosi,

jo razdaja in ne prosi. 

Spletla spet sem črke v drobno poezijo

in odprla soncu pesmi žaluzijo,

da posveti v mojo dušo

in zalije ustvarjalno sušo.

olgasem