Naj ne bo odmaknjeno veselje tistemu,

ki kot miren plamen prasketa v temni noči,

kot služabnik sonca, ki v razdejanju nevihte

pobira črepinje, jih polaga v samoten okvir

zaprašenega zrcala. Vsa semena polna so

življenja, zagona, strasti, kot utrip radostnega

srca, da iz teme črne maternice prerinejo v dan,

plodna in zanosna, svetlečih oči, ko svod neba se

lesketa, svobodna krila ptic v slavju njih trdnega

vejevja. Korenine kot znanilke preživelosti, kot

živ tabu, ne kot zrak neviden, kot tipajoča roka

izkustva, ki v romantični noči, v dišavah sladkega

cvetja srce napihuje. Da pot posuta z listjem, njih

spreminjajočih se barv skoz leta, na obrazu pusti

prodornost milobe, moč, vedro voljo do življenja.

Luka Višnikar