Še zadnjič globoko vdihnem

in stečem.

Na silo odprem platnice

in skačem med posvetili.

Stežka splezam na prvo stran

in se močno odrinem.

Pristanem ravno sredi slačenja,

ni mi prijetno, zaprem oči

in na slepo naredim nekaj korakov.

Zaletim se v ogromnega boksarja,

se opravičim in zlezem okoli naslednje strani.

Skačem med vrsticami,

požiram besede in pljuvam črke.

Izogibam se ljubosumnim ženskam,

v morje mečem granate

in pijem absolutno preveč.

Povsem utrujen prisopiham do zadnje strani.

Padam.

Temačen prostor.

Rešetke.

In on, Vitomil.

V kotu.

Edo Krnić