Ko Oziris lošči skodelice
Kako pregnati iz ožilja zimo,
da lica spet zacvetejo rdeča,
ko dneve za v herbarije sušimo
in se drobijo, ko se zbirka veča?
Zalivam ure, ki so mi ostale,
lovim v njih gnezda novih toplih zor
z vsem, kar iz sanjanja so že pobrale
in jim prišijem rani ptičji kor.
A vse bolj tanek curek je studenca,
ki teče mi v prgišče, da ga nudim -
predaleč od dekliškega je venca,
ko v prst neplodno se saditi trudim.
Ospe se človek kakor travno seme,
le misel spleta se za most iz teme.
Prekrasno Irena, poklon :)
Kaj bi se ne ustavil ob tej tvoji poeziji, draga Poetesa Irena, ki me vedno preseneti s svojo svežino, globino, inovativnostjo, predvsem pa z občudovanjem, koliko znanja je vloženega vanjo, da mi zasije, v vsej svoji veličastnosti in vsled tega nujno povabi k branju. Hvala ti!
Prijetne pomladne dneve ti želim!
Sašo
Crni kos
najlepša hvala
lpi
Sašo, najlepša hvala.
Tudi tebi lepe pomladne dni v še mnogih letih.
lpi
Priznam,
nisem za sonete
ne pišem jih
bolj manj berem
Priznam,
tvoji pa me pritegnejo...
Lp
Tanja!
Tanja, najlepša hvala.
Žalujem za svizcem.
lpi
Pretresljiva pesem! Lepo, da je na koncu videti vsaj rahlo upanje.
... le misel spleta se za most iz teme.
Hvala, Nada. Vsekakor je upanje, misel se ga drži in kdo ve, morda ostane, ko ničesar drugega več ne živi.
lpi
Res je Caki, umrljivost je vprašljiva. Vsaj misli.
Hvala ti
lpi
Čestitke k sonetu, ki nas prežame s svojo ostrino in milino,
lp, Ana
Ana, najlepša hvala!
lpi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 06. 05. 2024 ob 22:06
- Prebrano 212 krat
Uredniško pregledano.
- Število doseženih točk: 190.26
- Število ocen: 11