Dva tisoč žebljev na dan, 

kuješ kovač v svoje življenje, 

tolčeš kri v žerjavico žarečega trpljenja. 

Voda hladi boleče rane, da se nevarno ne vnamejo. 

Kovači kujejo zmaje,  

ki privezani ne letajo s krili, 

kličejo sonce, ki skopari s svojimi žarki, 

prebuja, nažene na delo, nato se umakne 

borbi za preživetje v vigence skritim 

kroparjem. 

Ne sveti niti na mater z otrokom v naročju 

in z žeblji v očeh, žeblji v kosteh, z žeblji  

v čevljih, na oknih in vratih 

močno zapahnjenih.  

Od jutra do mraka, 

od mraka do dne. 

V garaško preživetje vpeti 

nimajo časa za sanje 

niti za upe, ne za spomine. 

V monotonem primežu vsakdana 

življenja ugašajo mlada. 

Nataša Bauman