Vdih in dolg izdih, ko se zlekne v odprtino pod omaro. Išče senco. Čez trenutek ali dva že rahlo smrči. Oči pol odprte, droben trup se komaj vidno dviga in spušča. V sanjah občasno trzne z zadnjimi tačkami in polglasno zalaja.

Vdih in dolg izdih. Sedi na fotelju, s prekrižanimi iztegnjenimi nogami, obe roki objemata telefon, obraz v rahlem nasmešku, desni palec drsi navzgor po ekranu, skoči nazaj k vznožju in spet podrsa navzgor. Levi kazalec priskoči na pomoč in tapne na povezavo v upanju na zanimivo vsebino. V sobo vstopi glas Mance Košir v enem njenih zadnjih intervjujev: "... Nekdo, ki te res ljubi … to zelo pomaga, da vzljubiš samega sebe …"

Vdih in dolg izdih. Sede na kavču iščem podobe in jih poskušam preliti v besede. Ujeti trenutek in ga shraniti. Ne gre mi.

Vdih in dolg izdih -

ogrnjena v topel plašč

pričaka odhod.

Pisana_beseda