Dan
Stojim na obali sonca,
bit srca brez konca,
val dviga se iz dna,
neprepoznavni zvok, lajanje kot pes na psa.
Grom preseka tišino molka,
kapljica padla je na tla,
zavedam se, tu sem jaz doma,
dežela sanj brez sna.
Nevihta pljuska vame,
grom, strele iz neba,
objema me tema brez sna.
Vsaka beseda svojo podobo vzame,
vse se steka od mene vame,
kot bela pena brizga v zrak,
tišina me zamolkne v mrak.
.jpg "Nada")
Kako razgiban dan!
Zanimiv izraz "zamolkne".
:::::::::::
kapljica, pljuska ... namerno brez črke J?
poslušam ljudi kako razglabljajo o vsakdanjih rečeh. mi, temelj iščoči, jih poslušamo molče. imetje, davki pokojnina, smrt.
od samote kot da smo mutci.
drugih ljudi pač ni.
pade tudi beseda srce. in pade, ona ima veliko srce zame, ker jaz vstopam pri velikih vratih..., še zdaj se smejim.
kaj češ, drugih ljudi ni.
lp, m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marsko-Marjan Škoda
- 04. 05. 2024 ob 18:21
- Prebrano 262 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 70.2