V planinski izkaznici iz davnih dni,

porumenela in drobna, leži med stranmi.

Nekje v gorah si nekoč jo nabral,

jo prinesel domov, svoji hčerkici dal.

Z leti postala je zelo dragocena,

kot skupni trenutki, ki sva jih doživela.

Kje je že čas, ko sva hodila v goré

in po poti odkrival, si mi skrite stezé.

Z velikim veseljem si se nanje podal,

med skalnimi stenami mir poiskal.

Rad si se umikal v njihov objem,

bile so zate kot pesem, tisti čas dragocen...

Zdaj drobna planika spominja me nate,

na vse, kar oče si dal mi, na tvoje srce.

tolminka