niti se zatežu
raspliću
pucketaju
lome
duša preuzima težinu
odigranih laži
marioneta je prohodala
otkoračala prema cilju
u srca drage joj publike
tebi u nepoznato
ostaješ sam
rušiš se
skriven iza scene
u živoj lutki
nepomičnog srama
(INFINITUM)
dobra. dosti nas je takšnih. vodijo nas niti lastnih slabosti.
mogoče, malo pretenciozno, samo v kristu najdevam digniteto naše osebnosti. še vedno daleč od dejanj.
lp, m
Poslano:
01. 05. 2024 ob 10:19
Spremenjeno:
01. 05. 2024 ob 10:27
miko
smo pač samo ljudje
eni se vrnejo
drugi se ne
(v samem naslovu odkrivam zakaj sploh tako je...)
mogoče pesem "klovn" - Edo Krnić bi nam znala razložiti še kaj več, zakaj sploh do tega pride
Hvala in lp!
Tanja
Komentiranje je zaprto!