Nedeljska polna luna požrla je vrage,

ob svitu napolnila kelih,

zaprašen nekaj sto dni; kot nekdo ki

pozabi prirediti svatbo za cvet,

trudeč se pred morilsko zimo.

Bohoten je ta notranji svet, otrok,

ki poprime za palico,

s konico kristala uperjenega v spomin,

stene in smrekov strop,

ki žrli so ta lunarni patos,

kot vroča kri prelit v življenje starega znanca.

Kitarske strune igrajo kot kraljeve harfe,

sol liže sladkobo lebdečih duhov;

strnite se v svetilko pajdaši,

v vazo, kjer voda odtis ima rajske svetlobe,

noči te prevzetne,

omamljene od čistega vinca.

Zapisati je potrebno v čas, če ne v večnost,

ta predragi trenutek,

ki prasketa kot zaljubljen ogenj,

obdan z naslado in očmi,

uprte v neko bodočnost, ki živi tu, zdaj,

za vedno!

Prelivamo se v prostoru in pijemo zrak;

objema nas kadilo, vroča ljubimka,

ki neumrljiva je glasba,

ožigosana na vedrih srcih,

spomeniku, razvnet od okusne nemirnosti,

grob, ki bo glasen v svoji trdni tišini.

Luka Višnikar