Ko gledam vase, smeh je vse bolj kisel,

ves čas vrtim se v istem majhnem krogu.

Moj svet je majhen, kot je majhna misel,

z njo se sprehajam po njegovem robu.

Preprosto je sedeti v varni sobi,

zapahniti vsa okna in vsa vrata.

A kaj ko snov je zunaj, na svobodi,

četudi kdaj je polna sulic, blata.

Zdaj pojdem, se izvijem iz udobja,

odklenem vrata in odprem predale,

pobožam trave, potopim se v morja,

spustim strahove mrke iz omare.

Ko zadnji žarki zdrsnejo z obzorja,

sploh kaj omembe vrednega obstane?

Pisana_beseda