Aprilsko podnebje se umika iz

svojega slovesa; ta dan, osmega,

je tako luciden in čaroven;

skozi stene, ki so jih grele obloge

zimskih saj, uhaja zlatnina,

razlivajoča se kot dar nebeškosti.

Misli so preteklost in ta je z

zbranim zborom čivkov vedno

odkrivala vizije najbolj razigranih dejanj;

svobodne so, kot brezmejni otrok,

ki nebo mu je meja, ali ne samo nebo;

temno vesolje ali še naprej.

Žarek se ujame v steklu kot pesem v

srcu in ga ogreje; skoz zaveso v prostor

vstopi roka jablane in potegne oči do

okenske police, kjer se obarvajo po

lastni želji in veter, ki kuštra sivino

v laseh, na mizo pogrne prerokbe.

Travnik drgeta po zemljini koži in dvignjeno

cvetje se zrcali v soncu, ki je kot glasnik

najglasnejšemu motrenju; zenice se zlijejo v

črnino tople prsti in poženejo kri v plodove

in do vrhov najmodrejšega vznikanja;

to je ta ognjevitost, o kateri je toliko govora.

Luka Višnikar