Vsakič, ko ubijem misel,

ubijem sebe.

Razpadam kakor jesensko listje,

na katerega stopiš namerno.

Rock and roll me sredi celjenja ureže.

Se spominjaš, kako sva padla v ljubezen?

Gorečih besed več ne moreš sestaviti v povedi,

sedaj te tečejo, kamor v vetru nori pepel.

Ali veš, kam pade ljubezen?

Vsakič, ko se porodiš kot misel,

si kupim cvet. In ko ta oveni, z golim stopalom stopim nanj.

Sedaj imam odgovor zate.

Kjer vse trohni …

Tam so najina ljubezen in njeni trnji.

Tina Pegan