Bombe padajo,

a v tem je pravzaprav en trik. 

Kot je rekel Trump,

ja, paradoksalno,

na začetku in koncu ameriških sanj, 

so bombe arsenal demokracije.

In veste kaj? 

Danes orožarska industrija cveti

— se popraska pod nosom —

in z njo vsi mi, brezmadežni,

z orožjem v Ukrajini

(to je seveda drugače

kot Irak in Afganistan, 

se razume). 

Ker, veste, liberal demokracija

ne vrže kar tako bombo na Hirošimo in Nagasaki —

in ne izvaja genocida

kot Netanjahu;

in le tradicija demokratične Evrope

ima dostop do Resnice. 

Že Lenin je rekel, da je komunizem

Sovjetska moč in nuklearna energija, 

če malo parafraziram, 

— se popraska pod nosom —

saj “demokracija je najslabši vseh 

možnih sistemov, a problem je v tem,

da so vsi drugi slabši.”

Vidiš, to je paradoks: 

ker najboljši kapitalizem vodijo Kitajci

in nas bodo preplavili s poceni dobrinami, 

zato je edina možnost 

nova nuklearka v Krškem,

da se ubranimo populizmom,

saj bi ti ogrozili demokracijo. 

No, pa da zaključim z enim vicom

— takšnim postmodernim 

iz mojega otroštva —

da boste razumeli, 

zakaj sem marksist:

V Svetem Pismu piše: 

“Ko je ljudstvo prejemalo krst 

in je bil tudi On krščen med ljudstvom,

se je odprlo nebo nad Šanghajsko komuno,

in Sveti Duh je padel nad proletariat v telesni podobi

kakor beli golob

in zaslišal se je glas Sonca, 

Njegov glas: 

“Ti si moj ljubljeni Sin,

nad teboj imam veselje.”

A takrat so sanje prešle odtenke rdeče,

in zato se mora leninizem, 

bel kakor golob

povzpeti nad sužnja, 

saj ima le Sonce

ljubezen do ljudstva.  

Ironik