Okrušeno dihajo stene plesnive.
V zanikrnih kotih se potika pridušeno ječanje.
V enem ogorki,
v drugem scanje,
v tretjem izpraznjene igle,
 v četrtem, pa tudi naslednjem, 
in naslednjem, …
razbite črepinje pijanih zadahov
in razvlečena gola telesa
strpana v akte, ki silijo na kozlanje.
Naježeni kuščarji razmazani v strupene freske
in vlažna razjeda, ki se pne vse do stropa.

Glamurozen lestenec bi rad svetil,
a mu ni dano.
Njegov pretekli blišč in razkošje
je zadušil pepel ožganega zavidanja
in vnela se je nevoščljivost, 
ki potrto praska po stenah
tvoje notranjosti, (človek).

V tej grčavi, priliznjeno zlepljeni vsebini
skominaste notranjosti,
ki je privesek lepotnih popravkov na fasadi,
se z bisernim nasmeškom nastavljaš za apdejtan selfi
in se zadovoljno občuduješ v ogledalu, revež.

Nataša Bauman